Najnevarnejša služba antičnega Rima

 Kot je verjetno logično, so tudi v antičnem Rimu ljudje opravljali najrazličnejše poklice. Nekateri so bili povsem običajni, nekateri zelo razkošni, nekateri pa zelo nevarni. No, zdaj si verjetno mislite, da je najnevarnejša služba Rima bila biti gladiator. To je na nek način logično, o gladiatorjih obstaja ogromno stereotipov.

Na primer, gladiatorji so po mnenju večine bili sužnji in izobčenci, ki so se med seboj klali v amfiteatrih. S tem bi naj Rimljani ubili dve muhi na en mah. Gladiatorje so na nek način obsodili na smrt, hkrati pa so priredili eno zelo zanimivo (a zelo kruto) prireditev. Gladiatorske igre so bile takrat tradicionalne.

Foto: Pixabay

A to kar sem napisal, ni čisto res. To so  splošni stereotipi, ki pa sicer niso tako  daleč od resnice. Gladiatorji se niso tako  borili brez vsakih izkušenj. Gladiatorji so se šolali in urili za gladiatorja. Posebni trenerji, ki so bili ponavadi bivši, osvobojeni gladiatorji so jih šolali v Ludusih (šolah za gladiatorje). 

Tudi boji so potekali veliko bolj civilizirano. Niso jih pustili, da se med sabo pokoljejo ampak so imeli več pravil. Če je bil gladiator med bojem poražen, huje poškodovan ali je izgubil orožje je zmagovalec pogledal proti prireditelju iger. To je bil ponavadi cesar ali kakšen večji vplivnež. Ta se je lahko sam odločil, ali bo poraženec živel ali si tega ne zasluži. Če se je poraženec pogumno boril in s tem očaral ljudstvo, ga je ponavadi ljudstvo pomilostilo. Že res, da je o gladiatorjevi usodi odločal prireditelj iger, a ta je ponavadi poslušal glas ljudstva. To je bilo dobro tudi zanj, saj si je s tem pridobil naklonjenost ljudstva.

Dobri gladiatorji so potem postali slavni, dobili so svoje 'fan clube'. Dejansko so gladiatorske igre nekakšna veliko bolj kruta različica sodobnega športa. Med bojem je umrlo zelo malo gladiatorjev. V bistvu si imel največje razloge za strah pred smrtjo v Rimu, če si bil cesar. Vem, da se sliši čudno. Cesar si je lahko vse privoščil, le zakaj bi se moral bati. A ogromno cesarjev je bilo umorjenih le po nekaj tednih ali mesecih vladanja.

Najnevarnejša služba Rima je bila biti cesar.

Možnost preživetja cesarjev je bila približno takšna, če bi igrali rusko ruleto s štirimi naboji.

Od prvih 70 cesarjev jih je 60% bilo ubitih ali pa so storili samomor. Izkazalo se je, da sta dve tretjini cesarjev umrli že po prvem letu vladanja. Torej je bilo največje tveganje smrti med prvim letom vladanja, po osmem letu, bi se naj možnost uboja zmanjšala, po dvanajstem letu pa zopet povečala. 

Večina cesarjev je bila umorjenih zaradi nepriljubljenosti pri ljudeh. Kakor hitro je cesar postal nepriljubljen med kakšno družbeno skupino, že je tvegal nož v hrbet. Najbolj pogosti primeri so bili, da je cesar premalo plačeval vojski, ki se je kasneje obrnila proti njemu, ali pa, da ni dovolj skrbel za svojo priljubljenost. Velikokrat je bil cesar umorjen tudi zaradi želje drugega po prestolu. Najboljše motive za umor so imeli cesarjevi potomci, ki so si želeli predčasne smrti cesarja, in posledično jim je to prineslo pravico do vladanja. 

Meni osebno je tudi zelo smešno, da so osebni stražarji cesarja dostikrat opravljali ravno nasprotno delo, ki bi ga morali. Pogosto so cesarja umorili njegovi osebni stražarji.

Vir: Revija History